Tuesday, 5 February 2008

30.9.2007, DAN 6 - Ponovna rekordna razdalja in zanimivo srečanje

Prebudila sva se okrog sedmih zjutraj in ko sem pomolil glavo izven šotora, me je ponovno osupnil razgled na Pag, obsijan z jutranjim soncem. Bilo je zelo mraz in kot ponavadi, je bila prava mora izvleči se iz toplih spalnih vreč, vendar sonce in modro nebo sta napovedovala še en topel dan.


Preden sva se poslovila od Nade in Jureta, smo naredili še nekaj skupnih fotografij, si izmenjali podatke in obljubila sva jima, da ko prideva domov, jima bova poslala fotografije. Kot sta nama razložila, sta jima mnogi obljubili, da jima bosta poslali fotografije, vendar nama je Nada z razočaranim izrazom povedala, da tega do sedaj ni storil še nihče. Zagotovila sva jima, da se z nama to ne bo ponovilo.

Preden sva dokončno štartala, se mi je števec, ki mi je vseskozi delal probleme zopet pokvaril in spet sva izgubila nekaj časa, da sem ga lahko spravil na svoje mesto.

Sledili so večinoma spusti, nekaj šibkih vzponov in vseskozi naju je spremljal veter iz nasprotne smeri.

Kake dve uri po najinem startu sva doživela prijetno presenečenje. Srečala sva Kokora Ita, japonskega kolesarja, ki je bil na poti že dve leti.


Sam je prekolesaril celotno pot iz Japonske, njegov namen pa je v štirih letih prekolesariti okoli sveta. Hrvaška je osemnajsta država, ki jo je do tistega trenutka prečkal. Ni bilo druge, kot malo pokramljati in si izmenjati izkušnje, ter osebne podatke. Ker je imel namen prečkati Slovenijo in je imel nekaj problemov z gonilnim sistemom, sem mu takoj priporočal Rudija v Bazovici.


Ker smo se vsi trije zavedali, da so minute dragocene, smo se kmalu odpravili vsak na svojo pot. Mi na jug, on proti severu.



Na tem delu poti sem se zopet večkrat poigral s fotoaparatom in prvič pomočil boleče noge v mrzlo morje, kar se mi je še najbolj vtisnilo v spomin tega dne. Glede na to, da je bilo precej vroče in so bile moje noge zatečene, ne morem dovolj dobro opisati užitka, ko sem svoja stopala potopil v hladno, kristalno morsko vodo.


Kakih trideset kilometrov pred Zadrom sva se ustavila na čudoviti plaži, kjer sva hotela v miru pojesti zgodnje kosilo, preden odrineva dalje.


Tam sva celo srečala nekega samotarskega Ljubljančana, ki se je sončil v družbi svojega psa z imenom »Fruc«. Povedal nama je, da se ravnokar s svojim avtom vrača nazaj v Ljubljano.

Skuhala sva si kosilo in uživala v tišini in lepoti narave.


Najin plan je bil kolesariti do predmestja Zadra, se utaboriti in naslednji dan sveža vstopiti in si ogledati mesto ter prespati v mladinskem hotelu, se stuširati s toplo vodo ter na internetu najti kakega gostitelja preko »Hospitality cluba«.

Še enkrat sva napolnila plastenke z vodo pri prijaznih domačinih in kmalu prikolesarila do področja, kjer bi bilo raziskovanje narave izven ceste morda lahko usodno, saj so table jasno govorile, da se na tem področju še vedno nahajajo mine iz zadnje vojne na Balkanu.


Ko sva se vozila mimo tega področja naju je spreletaval srh in odločila sva se, da bova mesto za kampiranje našla daleč proč od tu. Kmalu sva prispela v kraj z imenom »Islam Latinski« in ko sem pogledal na števec, sem na njemu zagledal naslednje: »66.6km«. Trojna šestica na števcu! Pomislil sem: "obkrožena sva z minami, na števcu pa hudičeva številka". Nikjer tu okoli si nisva želela najti tabor mesta, zato sva hitela in hitela, ter se kmalu zavedla, da sva zopet prekoračila svoj včerajšnji rekord v razdalji.

Ko sva končno in z velikimi mukami našla primerno mesto za kampiranje v predmestju Zadra, je števec kazal 78km.

Ko je bil šotor postavljen in sem v temi nabiral trske za ogenj, me je večkrat spreletel srh, saj me je spomin na mine resnično strašil. Bal sem se preveč postopati naokoli. Še nikoli v življenju nisem okusil podobnega občutka. Poleg tega je bilo okoli naju veliko grmovja in ni nama bilo popolnoma jasno, kje se nahajava. Bila sva precej utrujena in želela sva se samo naspati.


Pa vendar se je na koncu mesto najinega tabora izkazalo za dobro, saj so klini zdrseli v zemljo kot v maslo in teren ni bil preveč trd.


READ THE ENGLISH TRANSLATION BELOW

30.9.2007, DAY 6 -
Repeated distance record and an interesting encounter

We woke up around 7am and when I looked out of the tent I was again amazed by the view on island Pag, enlightened with the morning sun. It was cold and as usual it was a real nightmare getting out of the warm sleeping bags, but the sun and the blue sky were predicting a warm day.

Before we said goodbye to Nada and Jure, we took some pictures together and, exchanged data and promised to send them photos when we come back home. They said that many people promised to send them photos, but Nada disappointingly said they never did. We promised, we will.

Before we finally started, my kilometres counter, which was making lots of problems, broke down and we lost some time fixing it. Descents followed, some weak ascents and the wind from the opposite direction was accompanying us.

Two hours after we started we ran into a nice surprise. We met Kokoro Ito, a Japanese cyclist who was travelling for two years already. He cycled all the way from Japan and his plan was to cycle around the world in for years alltogether. Croatia was the 18th country he visited. We had a little chat, shared personal data and experience. He intended to cross Slovenia too and since he had some problems with his driving system I recommended he has it fixed at Rudi's in Basovizza.

Because all three of us were aware of how precious the minutes were, we soon said goodbye and went on our way. We went south and he went north.

On this part of the road I used my camera a lot and also soaked my feet in to a cold sea watter for the first time since we started our trip. Considering that my feet were swollen and it was pretty hot I cant describe the pleasure of stepping in to a cold, fresh crystal clear water.

Around 30km before Zadar we stopped on a very beautiful beach where we wanted to have our lunch in peace. There we met a solitary guy from Ljubljana and he was enjoing the sun with his dog named Fruc. He said he was going back to Ljubljana with his car.

We made lunch and injoyed the silence and beauty of the nature.

Our plan was to cycle to the suburban area of Zadar, find a camp site, and head toward the city fresh and rested the next day, check the city, find a hostel have a shower and maybe find a host trough the Hospitality Club.

We filled our plastic bottles again at some very nice people and soon came to a place where exploring the nature i nthat area can be quiet dangerous, because there were signs that clearly said there were still mines (from the last war on the Balkans).

When we were cycling trough this area we were a bit spooked out and decided to find a camping place far away from that part. When I checked my meter I saw the numbers 66.6km and toughed to myself: how scary. We are in a place surrounded with mines and the number on our meter is a devils number. Even Azra agreed it was a bit spooky and we really were in a really strange and weird place.

We did not want to camp close to these places, so we went on and soon saw that we made more kilometers than yesterday.

When we finally found a suitable place for camping before entering Zadar the meter showed amazing 78 kilometers.

When I sat up the tent and found some branches that scary feeling came over me when I remembered the mines. I did not want to walk around to much. I never had a similar feeling in my life. Besides there was also a lot of bushes around us so we did not really know where we were.

We were tired and we just wanted to get some sleep.

But our camping place turned out to be a nice one, because the pitons went in the ground perfectly.

0 comments: