28.9.2007, DAN 4 - Vetroven in deževen dan, poln lepih razgledov

Prebudila sva se okrog šestih zjutraj, dobro naspana. Zame je bilo jutro najlepši del dneva in ko sem pokukal skozi vrata šotora sem takoj postal dobre volje, saj je izgledalo, da ne bo večjih komplikacij glede vremena. Umila sva se, pozajtrkovala in spakirala opremo v torbe.

Ko sva hotela pospraviti modro platno, sva doživela prijetno presenečenje; čez noč se je na zadnjem delu šotora nabrala velika luža kristalne deževnice. Prav lepo darilo narave sem takoj pomislil, saj sem hotel plastenke napolniti s to vodo, kar bi nama takoj prihranilo žicanje. Zagotovo jo je bilo dovolj, da bi napolnila vse 4 plastenke. In ravno, ko sem hotel to storiti, me je Azra ustavila in me z lekcijo o bakterijah in o čistoči platna takoj odvrnila od dejanja. V končni fazi bo držalo, da ne vemo, kje se je platno valjalo preden sva ga kupila. Da niti ne omenim dejstva, da sva prejšnjo noč kampirala nekaj kilometrov proč od rafinerije INA, od koder se je v zrak preko ogromnega dimnika spuščalo bog ve kakšne kemikalije. Kljub temu mi je bilo žal zavreči toliko kristalno čiste vode in preden sem jo zlil na travnato podlago, si nisem mogel kaj, da si nisem vsaj obraza umil v njej. Bilo je prav prijetno in mrzla voda je botrovala, da sem bil dokončno buden. In preživel sem.


Prepričan pa sem, da če bi potoval sam, bi voda pristala v mojih plastenkah. Vendar sem, roko na srce, globoko v sebi vedel, da ima Azra prav. Nisem želel, da bi mi potovanje pokvarila nezaželjena zastrupitev z vodo. Obžaloval sem, da s sabo nisva imela tablet za razkuževanje vode. Dobra izkušnja za naslednjič.

Ko sva želela spakirane torbe naložiti na kolesa se je iz oblakov, ki so medtem postali vse gostejši vsula toča. Hitro, kot tren očesa sva bila oblečena v nepremočljiva oblačila. Potrebno pa je bilo še montirati torbe na kolesa. To je bilo potrebno narediti v največjem nalivu in priznati moram, da sem takrat dodobra potrošil svoj besedni zaklad kletvic. Še posebej ironično je bilo dejstvo, da ko sem se že dodobra skuhal v nepremočljivih hlačah in ko sem končno uspel natovoriti kolesa ter opravil z delom, je dež popolnoma ponehal in zopet je posijalo sonce. Pod nepremočljivimi oblekami pa je bilo skoraj tako kot jih sploh nebi imel, saj je kondenz premočil moja notranja oblačila.

Vseeno sem se pomiril in odpravila sva se navzdol po ozki, kamniti poti s kolesi ob sebi.


Ni minilo veliko, ko sva že bila pred cerkvijo in naredila najino prvo skupno fotografijo.


Odpeljala sva se dalje, v klanec. Doživela sva nekaj odobravanj s strani voznikov, pa vendar sva se spet počutila neprijetno, ko sva v vzvratnih zrcalih občudovala, gost promet. To je bil najtežji del poti in sicer umikati se avtom. Cesta je postajala vse ožja in ožja, ter za kolesarje zelo nevarna, saj ponekod ni imela nikakršne zaščitne ograje. Na desni strani samo prepad.

Kljub vsem vzponom, prometu, vetru in občasnemu dežju, je bilo kolesarjenje čudovito, to pa predvsem zaradi lepot velebitskega naravnega parka. Poleg čudovitih gora na najini levi, so se na najini desni važno postavljali hrvaški otoki, obkroženi z morjem.



Klanci so postajali vse daljši in vse težji, tako, da sva že komaj čakala, da najdeva primerno mesto za kampiranje. Kar nekaj časa sva iskala in porivala kolesi na roke preden naju je ujela tema. Promet se je umirjal.


Vsake toliko sva se ustavila, si malo oddahnila, pojedla kosilo in uživala v prelepem razgledu. Ko naju je kdo vprašal, kam potujeva, se niso mogli načuditi, ko sva povedala, da greva vse do Grčije s kolesom.



Ko sva med iskanjem mesta za tabor zaradi nemogočega terena že skoraj obupala, sva nepričakovano dobila prostor. Po natančnem pregledu odstavnega odseka na najini desni, polnega smeti in druge umazanije - rezultat nevednih turistov - sva se obupano odpravila dalje, popolnoma izčrpana od dolgih klancev in vetra. Opravila sva samo 54km, pa se nama je zdelo, kot bi jih opravila še enkrat toliko. Ko sem spet ravno začel preklinjati, saj sem mislil, da bova tabor iskala do mraka, sem na drugi strani ceste opazil kamnit makadam, ki je izginjal kakih dvajset metrov proti hribu in se v loku zopet vračal proti cesti.


Prečkal sem cesto, ki je po zaključku serpentine zavijala v desno. Mesto, ki sem ga odšel raziskovati, je bilo dobro skrito. Vsak avto, ki se je peljal iz nama nasprotne smeri je hitro švignil mimo, tako da ni čudno, da je bil odsek, popolno nasprotje prejšnjega – nikjer nobenih smeti, nikjer smrada po človeških iztrebkih, poleg tega pa je bil teren idealen za postavitev šotora, saj je bil raven, ne preveč kamnit in postavljen ob vznožje hriba, tako da o kakem vetru ni bilo ne duha ne sluha. Prav smejalo se mi je, ko sem ugotovil, kaj zamujajo vozniki, ko tako hitro švigajo po cestah.


Tako sva na srečo dobila idealno zatočišče. Najbolj zanimivo pa je bilo, da je bila cesta le kakih 20 metrov od najinega šotora, a še vedno sva bila s pomočjo ovinka in grmovja dovolj skrita.


Ponoči me je nekolikokrat zbudil dež, ki je začel trkati po šotoru, medtem, ko je Azra spala kot ubita. Iz Slovenije sva prejela vzpodbudno sporočilo, da bodo naslednji dnevi naravnost idealni za kolesarnjenje kar se vremena tiče.

READ THE ENGLISH TRANSLATION BELOW

28.9.2007, DAY 4 - Windy and rainy day, full of nice landviews

The hardest thing for us was moving away from the drivers. The road was getting narrower and more dangerous for us because it didn't have any protective fence or whatsoever and all you could see was a cliff on our right side.

Despite of all ascents, wind and occasional rain, cycling was wonderful, mostly because of the natural beauties of the Velebit national park.

Alongside the wonderful mountains on our left, we had amazing Croatian islands.

Slopes were becoming longer and heavier, that is why we could hardly wait to find a suitable camping place.

For some time we were searching the place and pushing the bikes uphill by hands, before the dark caught us. We stopped every once in a while, took a break, had lunch and enjoyed the beautiful view.

When people asked us where are we heading they were surprised to find out we are cycling all the way from Slovenia to Greece.

We almost lost hope of finding a good camping place because of bad ground and unexpectedly we found one. But after we checked the place out we saw that it was full of garbage, which was a result of careless tourists, so we took of completely exhausted from the wind and long slopes. We only did 54km but it felt like we did 100km.

I started cursing again, because I taught we will search for the camp sitein the dark, but than I noticed a dirt road on the left side of the main road that was disappearing around 20 meters against the hill and was returning on the road in right turn.

The place I was discovering, was well hidden. Every car that went by from the opposite direction, shot by quickly so it was no wonder that this camping place was completely opposite from the previous one – no trash, no bad smell and the ground was ideal for for a tent because it was flat, with a few stones and it stood against a mountain hill so we had no wind.

It was funny for me when I realised what the drivers were missing while passing by so quickly with their cars.

The interesting part was that the road was only 20 meters away but the place was still hidden thanks to the turn and the bushes.

I woke up during the night several times because of the rain, but Azra slept like dead.

We received an encouraging message from Slovenia that the weather will be ideal for cycling in the next few days.