Prezivljanje casa v Agios Germanosu in okolici.

Vse v redu in prav, veva, da vsi zeljno pricakujete najine fotografije, pa dnevnik najine odisejade s kolesi preko Balkana, vendar je potrebno povedati, da priti do racunalnika za daljsi cas, je tukaj zelo zakomplicirano. Prostovoljcev je pac vec kot racunalnikov in zelo tezko si je izboriti svoj prostor za racunalniki, ki so poleg vsega ze tako zblojeni, da delajo zelo pocasi. Da o pocasnosti interneta niti ne govorimo. Pricakujemo pa ADSL, vendar je vprasanje, ce bova midva takrat se tukaj. :)

Kljub temu vama zaenkrat ponujava nekaj fotografij, dokler nama ne uspe urediti tale najin dnevnik poti. Je pac bolj enostavno naloziti nekaj zadnjih fotografij in jih malce pokomentirati, kot pa urediti celoten dnevnik z vsemi primernimi fotografijami.

Pa zacnimo.
Pred nekaj dnevi smo se vsi prostovoljci odpravili na izlet do bliznjega otoka ob vasi Agios Ahilios. Vec o njemu malo bolj dol. :) Nafotografiji so Azra, Lucyna (Poljska) in Tomas (Spanija). Do otoka je potrebno prestopat, saj je javni prevoz v teh odrocnih, a lepih krajih prava mora za nas mestne ljudi, navajene vseh komoditet. Zaenkrat se kar dobro privajamo na sistem. Zato pa smo tukaj.


Pred otokom tisti, ki so tu dlje casa in jim gre grscina boljse "od ust" malce pokramljajo s prodajalci domacih, bioloskih proizvodov. Od leve proti desni: Samuel (Francija), Carolina (Spanija), Lucyna (Poljska).


Do otoka se odpravimo kar preko mosta, ki ga povezuje s kopnom. Naj povem, da se otok nahaja nekje na sredini enega izped dveh Prespanskih jezer, bolj natancno, na manjsemu.



Rusevine na otoku. Ce se dobro spomnim napisa, segajo v 11. stoletje. O samih rusevinah in zgodovini mogoce kdaj drugic.


Na vrku otoka s cudovitim pogledom, navkljub slabemu vremenu in mocnemu vetru. V ozadju Albanija.


Barve jeseni.


Odpravili smo se nabirat jabolka iz "javnega" drevesa. :) Na fotografiji Samuel in Hristos. Hristos je najbolj zlata dusa v Agios Germanosu, saj je do vsakega prostovoljca izredno dober in ustrezljiv, zato ga imamo prostovoljci zelo radi in mu skusamo pomagati pri opravilih okoli hise, na vrtu itd. Z Azro ziviva prakticno zelo blizu. Nastanjena sva namrec v hisi poleg njegove, ki pa je v lasti njegovega brata. Tako da sva prav zadovoljna, saj nama Hristos velikokrat krajsa cas in ce rabi pomoc, mu lahko takoj priskociva na pomoc. Poleg tega nam vedno kaj prinese v hiso... od cipura (mocna zgana pijaca, podobna snopcu, pridelana doma... skratka rakija :) ), pa do razne hrane in lekcij grscine :) . Rekla sva mu, da ni potrebno, da nama nosi za jest, vendar je trmast. :) Zadnjic nam je recimo "uturil" celo vreco krompirja, ki ga je sam pridelal. Domac krompir, popolnoma bioloski. Tudi ce vidi, da nimava vec cipura, nama vedno prinese novo flaso. In da se razumemo, cipuro pijemo samo ko imamo obiske. :)



Tako smo na njegovo povabilo vsi prostovoljci vecerjali pod eno (naso) streho in se imeli lepo. Razbili smo se od mesa ter pravega slovenskega tenstanega krompirja. Kot lahko vidite, so krozniki ostali popolnoma prazni. :)


Naslednje jutro pa sem iz najinega balkona posnel tole fotografijo.

Za zakljucek tega vnosa naj povem, da sva kljub odrocnosti kraja, zadovoljna, da sva tukaj. Preprostost in dobrota nekaterih posamezikov, predvsem Hristosa,nama polepsuje dneve in odtehta vsako neprijetno stvar. Le-teh pa je tukaj, milo receno malo.